Misel

 

KDAJ BO IMEL OČE TUDI NAD NAMI VESELJE?

 

V današnjem evangeliju je omenjen dvojni krst.

Prvega je delil Janez. Sam pravi o njem: jaz vas krščujem z vodo. Čeprav je bil krst s preprosto jordansko vodo, je imel svojo vrednost. V tistih, ki so ga prejemali, je deloval toliko, kolikor so imeli vere in spokornega duha. Temu Janezovemu krstu so danes podobni krsti otrok tistih staršev, ki živijo le še neko obrobno krščanstvo. Duhovniki jim ustrežejo, ker ne želijo ugasiti tlečega stenja in zlomiti nalomljenega trsa. Izkustvo pa nas uči, da v večini primerov po takem »vodenem« krstu stenj nič bolj ne zagori in trs ostane še naprej nalomljen.

Drugi krst, ki ga omenja evangelij, je krst s Svetim Duhom. Janez napoveduje, da bo z njim krščeval »tisti, ki pride za njim«.

Smemo reči, da smo s tem krščeni mi, ki so nas starši krščansko vzgojili, mi pa smo, ko smo odrasli, dopustili, da ta krst v nas deluje. Sprejeli smo vero v Boga, ker smo spoznali, da nas ta vera in ta krst očiščuje, osrečuje in osvobaja.

Ali moremo reči, da so svobodni tisti kristjani in župljani, ki so sicer krščeni, morda celo pri istem kamnu, pa so med seboj sprti? Ali sta svobodna mož in žena, krščena in cerkveno poročena, če živita v stalnem prepiru? Toliko smo župniki in kaplani svobodni, kolikor se znamo in hočemo pogovarjati o skupnem in složnem delu v župniji in dekaniji. O svobodi v naši slovenski Cerkvi moremo toliko govoriti, kolikor smo kristjani sposobni sesti za isto mizo in skupno urejati zadeve naše krajevne Cerkve. To ne pomeni, da bi morali vsi enako misliti, saj smo prejeli različne darove. Pomeni pa, da smo dolžni vztrajno iskati in končno najti skupni jezik, saj smo rojeni iz istega krsta in obdarovani od istega Duha. Temu se reče »teologija osvoboditve«. Le, če jo bomo uresničevali, bo imel Oče nad nami veselje.

 

Danijel, župnik